Jupitrove lune: Mrežne ustanove v produktivnih evropskih transformacijah

Iz angleščine prevedel Jernej Možic

Francesco Salvini

»Naj sta se pogovarjala
s prijatelji ali govorila na javnem
sestanku, vselej se je zdelo,
da pleteta mrežo. Oba sta bila
neumorna predilca, a
medtem ko je hotel prvi loviti
žuželke, da bi okrepil svoj
položaj, je drugi mreže razumel
kot orodje, s katerim povežeš
svet insektov.« (Nanni Balestrini)

V članku želim preučiti pojem mrežnih ustanov, kot pojavljajoče se oblike sodelovanja med gibanji, zato bom izpostavil številna vprašanja o inovativnih oblikah organizacije, transformacijah in primerih kristalizacije, ki so v zadnjem desetletju zaznamovali gibanja v nastajajočem skupnem evropskem prostoru, z vidika dominacije in organizacije bojev. Še posebej se bom osredotočil na povezave in spajanje med različnimi političnimi spomini, ki so privedli do nenehnih (ponovnih) iznajdb organizacijskih praks. Namen tega članka ni definirati celostno sliko, ki bi rekonstruirala mnogovrstno geografijo gibanj, temveč locirati nekatere dogodke in družbene procese ter identificirati posamezne kristale mase, da bi se nakazale poti, po katerih lahko krmarimo skozi kompleksnost, ne da bi se v njej izgubili.[1]

Raul Sánchez v nedavno objavljenem članku piše: »Tematika institucij je bistvenega in odločilnega pomena pri vprašanju družbenih in tudi političnih protisil oziroma pri projektu mreže protisil, sposobnih zdržati diskontinuirano in nepredvidljivo dinamiko, potrebno za konstitutiven eksodus iz kompleksnega dispozitiva kapitalizma, vladanja (governance) in vojne.«[2] Zato predlagam delovno definicijo mrežne ustanove kot sinhrone institucije kartografij, ki se razvija postopoma in se spreminja glede na variabilne geometrije ter istočasno ustvarja skupne koncepte, v katerih se pojavi povečana raven sodelovanja in konvergentnih časovnih razponov ter skupnih perspektiv različnih, a vendarle »uglašenih« družbenih gibanj. Koncept sinhrone institucije bom vzpostavil v nasprotju s strankarsko institucijo, za katero sta značilni diahronost in posledičnost, njen razvoj pa določa programska teleologija. S tem nočem reči, da vprašanje programa v mrežnih ustanovah izgine, temveč da se vprašanje v tem kontekstu temeljito spremeni, razmislek o organizaciji in aktualizaciji pa tako postane prednostna naloga. Tehnične možnosti sodelovanja – z zakonodajnimi dispozitivi (transnacionalne priložnosti združevanja in viri financiranja), informacijsko tehnologijo (wetware in netware[3]) in infrastrukturami mobilnosti – bogatijo repertoar procesov, ki jih gibanja uporabljajo za gradnjo vzporednih oblik institucionalnih praks. Z drugimi besedami: prakse, ki formulirajo sofisticirane programske okvire za organizacijo skupnega procesa samoorganizacije.

Umestitev problema

Za začetek bo koristno povzeti nove oblike vladne mentalitete, ki zmanjšujejo heterogenost evropskega političnega prostora. Zakaj smo v določenem trenutku začutili potrebo, da pozornost prenesemo na projekte, ki so se dogajali v nekem drugem prostoru? Ali obstaja povezava – in če obstaja, kakšna – med razpravo, ki se je v zadnjih letih razširila med različnimi gibanji, o tem, ali naj se znova vzpostavi politično delovanje na evropski ravni vodenja, in krizo oblik regulacije družbene produkcije in politične reprezentacije družbe?

1. Če se je po eni strani v zadnjih letih pojavil projekt večstopenjske vladnosti,[4] ki prežema evropski prostor in izravnava nacionalne javne politike, se ta proces po drugi strani razvija z vključevanjem raznolikih geografskih območij in subjektov, s polarizacijo prej obstoječih odnosov moči in gradnjo transverzalnih zvez ter tudi z odnosi dominacije in odvisnosti.[5] »Najpomembnejša naloga, s katero se sooča sodobni kapitalizem, je radikalna artikulacija heterogenih geografskih, političnih, pravnih, socialnih in kulturnih razmerij v globalnih razsežnostih trenutnih krogov akumulacije.«[6] V tem procesu se asimetrična zgradba Evrope – ki se kaže v dinamiki sever-jug in v vključevanju vzhodne Evrope – zrcali v nenehni polarizaciji urbanih območij. Zato je moč razumeti, da gre politična produkcija na evropski ravni, od kriterijev integracije (Maastricht: dolg, primanjkljaj, inflacija, obrestne mere) do režimov novega izobraževanja, trga delovne sile in imigracijske politike (Bologna, Amsterdam in Bolkenstein, Schengen), z roko v roki s sodobnimi urbanimi politikami evropskih mest: gentrifikacija, negotovost trga delovne sile, socialni multikulturalizem, vrednotenje produktivnih procesov človeških sposobnosti, kot so jezik, vdanost, sodelovanje, razlika in vednost. Ta nova vladnost segmentira družbeni prostor, da bi »v telesu in družbenem tkivu posploševala obliko 'podjetja' in zavzela družbeno tkivo [z namenom], da ga raztrga, porazdeli in razprši, ne po strukturi individuumov, temveč po strukturi podjetja«.[7]

2. Nemara, vsaj z osebnega stališča, se potreba po srečevanju z drugimi subjekti na ravni Evrope izraža pri posameznih borcih mnogo prej kot pri samih gibanjih, z vrsto široko razširjenega doživljanja sprememb od devetdesetih let dalje: ne toliko zato, da bi gradili skupni politični projekt, pač pa v želji po razkritju spominov na odpor in mnogovrstne oblike življenja (organizacije in dejanj), ki so v devetdesetih letih vzniknile v evropskih mestih.

Če 1. januar 1994 res predstavlja ključni trenutek, ko si lahko predstavljamo novi začetek zgodovine, potem ne smemo pozabiti spominov, ki so se razmahnili po Evropi in našli nove načine obstajanja, in gradnje svežih, skupnih izkušenj, ki so se križale in srečevale. Za orientacijo nam služijo številni dogodki. V Benetkah je leta 1991 potekalo Mednarodno srečanje 'proti Evropi gospodarjev', ki velja za enega prvih, na katerem so borci in aktivisti razpravljali o povezavah med procesi, ki so se odvijali na različnih delih kontinenta. V letih, ki so sledila, so prve mobilizacije proti G7 zaznamovale osebne in kolektivne biografije gibanj, ki so imela za sabo hude čase. Vsekakor so se po letu 1994, uporu zapatistov, prvih mobilizacijah na globalni ravni (Madrid 94) in preporodu daljnosežnih razprav med gibanji v lastnih publikacijah in kritičnih revijah, mreže, ki so prepredle Evropo, pričele zgoščati, podprte z družbeno uporabnostjo mreže BBS.[8]

Dogodek, ki za evropska gibanja pomeni prelomnico, so bile demonstracije proti brezposelnosti v Amsterdamu leta 1997. Tam se je na pohodu čez schengenske meje zbralo na tisoče ljudi: skvotersko gibanje, družbeni centri, evropski zapatisti, nastajajoča antiglobalistična gibanja, ljudski delavski sindikat in njegove brezštevilne heretične oblike. Amsterdam tako pomeni tudi mejnik, ki ga lahko povežemo s poznejšimi mobilizacijami v Londonu, Pragi, Nici, Davosu, Göteborgu, Genovi itn.

Ideje in točke diskontinuitete

Namesto da nadaljujem z dvoumno genealogijo in spišem nepopoln seznam mrež, ki se pojavljajo v zadnjih nekaj letih, bom poskusil raziskovati procese na obrobjih in najti nekaj skupnih idej, ki so se porodile z mrežnimi izkušnjami. Obenem bom opozoril tudi na raznovrstne terrae incognitae, točke diskontinuitete, kjer se zdi gradnja novih laboratorijev za politično invencijo in eksperiment nujna.

1. Prvi proces poteka v avtonomnih prostorih zadnjega desetletja: izumljanje novih organizacijskih oblik na lokalni ravni po vsej Evropi (na primer družbeni centri, info točke, kampanje, ki jih organizira sindikat, in druge oblike družbenega sindikalizma) predstavlja živahne laboratorije, ki so v neprestani ekspanziji. Naj navedem nekaj primerov. V razpravi o organizaciji seksualnega dela se med gibanji pojavi zanimiva točka diskontinuitete: medtem ko mnogi evropski somišljeniki (ISWU, Licit, Hetaira, Odbor za pravice prostitutk, MAIZ, Doña Carmen) menijo, da je vključitev seksualnega dela v širši zakon o varstvu pri delu nujen del boja za socialne pravice in pot iz družbene izključenosti, pa Sonia Sánchez iz gibanja AMMAR Capital iz Buenos Airesa in María Galindo iz gibanja Mujeres Creando (La Paz) nasprotno trdita, da je prostitucijo zaradi seksualnega nasilja (fizičnega in simbolnega), ki pomeni za vpletene ženske hudo breme, nemogoče definirati kot delo.[9] Vendar pa ta razlika izhaja iz metod analize obstoječih situacij. Če prvo mnenje izvira iz konteksta izključitve iz blaginje, stigmatizacije (sindikati, državne strukture, delavska in katoliška morala) in zahteve seksualnih delavcev po avtonomnem in javnem izražanju, prihaja mnenje Galindove in Sánchezove iz konteksta Latinske Amerike (to še posebej velja za AMMAR) in istočasno iz prizadevanj za zlom odnosov moči med sindikati, potrditev avtonomije prostitutk in uničenje izključevalnih odnosov in monopola reprezentacije. Podobno raznolike so tudi oblike odnosov med različnimi evropskimi gibanji in državnimi strukturami v primerih, ko so priložnosti za povezave, vpade, sodelovanja in vire financiranja odvisne od lokalnih institucionalnih geografij. V Italiji, na primer, so bila gibanja v zadnjih letih zaradi diferenciacije lokalnih oblasti in razlikovanja med politiko in birokracijo prisiljena razmisliti o ravnanju v institucionalnih odnosih predvsem na lokalni ravni (mestni in podeželski svêti in mreža novih občin). Nasprotno imajo v Veliki Britaniji akademske ustanove in sindikati pomembnejšo vlogo v razpravah in strategijah gibanj, tako zaradi njihove zgodovinske vloge kot tudi zaradi jasne delitve britanskih institucionalnih oblik.

Oba primera kažeta, kako iskanje absolutnih tendenc in utrjevanje medsebojnih povezav v raznolikih konstitutivnih procesih pogosto spregleda možnost razumevanja drugih skupnih trendov, ki pa niso nujno usklajeni. Sinoptična interpretacija takšnih povezav nam omogoča, da prepoznamo sozvočja ne le med različnimi projekti, temveč tudi med temi projekti in družbenimi transformacijami, v katerih gibanja nastopajo kot motor ali preprosto kot zrcalo. Razumevanje fleksibilnosti in kompozicionalnosti etike avtonomnosti je bistvenega pomena za razmislek o strukturi mrežne ustanove, saj lahko z artikulacijo, ki se vzpostavi med načini izvrševanja, zgradimo vezi med posameznimi procesi v vseh geografskih okoljih in izdelamo taktične kartografije, ki omogočajo vsakdanje intervencije znotraj neprepustnih struktur in spremenljive mikropolitike vladanja.

2. Drugi proces, ki ga moramo omeniti, je izgrajevanje skupnih oblik organizacijskih procesov, ki so izumili nove paradigme mreženja in prevajanja jezikov in praks. Kot sem že zapisal, je kontinuiteta evropskega prostora močno zaznamovana z izvajanjem vladanja, ki skuša preurediti heterogenost in kompleksnost tega prostora družbenega sodelovanja preusmeriti k logiki vrednosti. »Jezikovno raznoliko« produkcijo gibanj[10] lahko razumemo kot poskus izumljanja jezikov, ki so v samem izvoru antagonistične dimenzije realnega in ki se lahko premikajo od enega subjekta k drugemu ter tudi prevajajo iz enega konteksta v drug kontekst. Ta proces pomeni, da v vseh situacijah neizogibno prepoznavamo pluralnosti jezikov, ki se razgrnejo, in umeščamo postopke in diskurze v heterogenih družbenih prostorih, »celo v tistih, ki navadno veljajo za 'monolingvistična' [okolja]«.[11]

Mnogoterost in kompleksnost teh mrež, v uspešnosti in omejitvah, se izmika dokončnim rešitvam konfliktov in uglajeni socialnodemokratski retoriki Evropske unije. Namesto tega omogoča prepoznavanje notranjih meja, subjektivnih diferenciacij, svetovnih neravnovesij in nastajajočih praks in subjektivitet, ali z drugimi besedami, kombinacij konfliktov, antagonizmov, obratov, ki sestavljajo evropski mrežni prostor.

Toda v nedavnih razpravah med borci in aktivisti iz različnih delov Evrope se je izkazalo, da če poiščemo diskurzivna polja iniciativ gibanj od leta 1994 dalje, tedaj opazimo, kako se je intervencija zgostila okrog klasičnih terminov družbene regulacije in dela, ki se vse bolj povezujejo s sferama komunikacije in znanja.

Navkljub teoretskemu zanimanju za razsežnosti družbenega sodelovanja onkraj dela, je jezik (in praksa) gibanj še vedno trdno zavezan prostorom intervencije. Zato se zdi smotrno premisliti, dekonstruirati in preoblikovati 'imaginarno podobo' gibanj znotraj materialne kompleksnosti premika produkcije od dela k življenju, ki zavrača topoglavo identifikacijo antagonističnih družbenih procesov izključno v sferi produkcije in predpostavlja mnogovrstnost eksistencialnih področij, ki so dandanes vpletena v produkcijo, to pomeni premik konflikta k poskusom, da bi pojavljajoče se oblike življenja podredili jeziku vrednosti.

3. Zadnji, tretji proces, ki ga moramo preučiti, je spajanje različnih oblik politične organizacije. V zadnjih letih so se pojavile številne inovativne organizacijske oblike. Nastale so iz stika med zgodovinskimi in subjektivnimi koreninami, ki so prinesle velike spremembe. Primeri, kot so mobilizacija v Španiji po rasističnih napadih v El Ejidu (Almería) in kasneje valu encierros, ko so migranti zahtevali regularizacijo v letih 2001 in 2005, prenova sindikatov z vpeljavo londonskega sindikalnega modela union organizing ali s pojavom intermittents du spectacle[12] kot družbenih protagonistov v francoski kulturni industriji in nastop flash mobs, kot denimo VdeVivienda (še posebej v Barceloni), so bili procesi, ki niso prevzeli le glavnih akterjev samih, pač pa tudi razprave in kontekste, v katere so gibanja vpeta. Drugi dogodki, četudi obravnavani kot pomembni v analizah gibanj, so tako le stežka ustvarjali proces globljega združevanja. Takšen je nemara primer mrež afectados, povezanih z madridskim bombnim napadom 11. marca 2004, ki – razen če je bil njihov namen vzpostaviti avtonomno refleksijo družbene dimenzije bolečine v protivojnem gibanju – se jim ni uspelo povezati z gibanji, zato so omejeni na klasičen referenčni okvir, kakršen je na primer levica/desnica ali zarota/pravica. Še en primer so nemiri v pariških banlieues, kjer je odsotnost prepoznavnih in reprezentativnih glasov pomenila, da je združevanje, onkraj analize, med urbanim uporom in inovativnimi oblikami delovanja širše evropskega gibanja postalo težje.

Razmišljati o mrežni ustanovi kot sinhroni obliki organizacije gibanj pomeni segati v nerazberljivo, v jezike, ki so še vedno neznani. Pomeni tudi polaganje upov na kopičenje in povezovanje spominov, ki krožijo po Evropi, izboljšanje metod prevajanja, da bi lahko nastali novi družbeni sestavi, ki bi pregnali toge politične oblike, še posebej tiste na civilni ravni, in izzvali mikropolitične sunke v družbi. Na tej stopnji se zdi, da se je mnogo stvari pričelo premikati in da je na mnogih področjih na pohodu val neopaznih oblik politizacije. Nekatere od teh oblik najdemo v projektu mreže Ferrocarril Clandestino (www.transfronterizo.net), kjer kolektivi in združenja migrantskih aktivistov odpirajo prostor za razpravo ne le o tem, kako zahtevati pravice na institucionalni ravni, temveč tudi o ustvarjanju institucij in delitvi instrumentov samoorganizirane blaginje in commonfara[13] (širjenje pravnih informacij, samostojno vodenje prostorov sodelovanja in tako dalje). Istočasno je v Madridu razprava o negi in »družbenem sporazumu glede seksualnosti« odprla zanimivo povezavo med samoorganizirano Agencia de Asuntos Precarios, ki je izšla iz izkušnje gibanja Precarias a la Deriva, in samoorganiziranim forumom Vida Independiente, ki ga sestavljajo ljudje s posebnimi potrebami, glede skupnih točk med pojmi, kot so nega, nadzor in avtonomija. Še več, po vsej Evropi so drugi neopazni procesi ustvarili kritične spomine: od mrež ustnega izročila, ki so privedle do izkopavanja ostankov žrtev španske državljanske vojne, in ustanovitve dvojnika Ley de La Memoria (ARMH http://armhcuenca.org/armh.html) do raziskave angleškega protirasističnega gibanja iz osemdesetih let, ki problematizira razsežnosti multikulturnega vladanja v Združenem Kraljestvu, in problema izbrisanih v Sloveniji, ki se kritično ubada z vprašanjem razpada projekta Jugoslavija. Ta niz projektov materialno gradi sinhrono dimenzijo mrežnih sodelovanj, ki mobilizira raznolike spomine v političnih procesih in ustvarja robato fronto spopadov, da se lahko zoperstavlja večplastni pripovedi o trenutnem dogajanju, ustanovitvi Evrope z asimetričnim spominom, ki ga stari Zahod nekritično sprejema in se mu pokoravajo tudi na drugi strani meja (tudi tistih, ki so 'padle').

Za sklep …

Ta razprava se je že začela v polju gibanj – v zadnji številki revije Posse (Razred, ki prihaja), v številnih nedavnih izdajah in posameznih člankih na portalu transform ter tudi v razpravah, sestankih in diskusijah po Evropi. Naj se ob koncu vrnem k ideji neopazne politike kot ključnega elementa za delovanje in združevanje pestrega prostora »v povezavi z neopaznimi izkušnjami možnosti in zatiranja živega dela«.[14] Politične oblike, ki se trenutno pojavljajo v evropski družbi, ne morejo potovati po urejenih poteh, zato bi bilo zanašanje na državljanske oblike reprezentacije, na odnos z institucijami od zunaj, neplodno. Nove življenjske oblike se morajo razvijati s prilagajanjem lastne inteligence pestrim oblikam moči ter neposrednim in konfliktnim odnosom z vlado, s prizadevanjem za odpiranje avtonomnih prostorov, z ustvarjanjem lastne moči, ki izhaja iz njihove specifičnosti, z medsebojnim prevajanjem različnih izkušenj, z iskanjem hipotez v različnih jezikih in z mobilizacijo in ustvarjanjem živih spominov, ki se lahko postavijo po robu imaginarnim podobam »zloščene« Evrope, brez protislovij in problemov.

Ob opazovanju Evrope v zadnjih nekaj letih smo pogosto zaznali družbeno dinamiko, ki je ujeta v logiko kapitala. Zdi se, da se gibanjem v njej ne uspe predramiti in vnovič nabrati moči. In vendar se gibljejo, četudi mestoma neopazna, kot lune, o katerih je pisal Galileo.

Anekdote in misli v tem zapisu izhajajo iz pričevanj različnih ljudi in njihovih pogovorov z avtorjem. Mnogi tovariši bodo prepoznali svoje besede in se ne bodo vselej strinjali, kako so uporabljene v besedilu. Avtor bi se rad zahvalil Barbari Beznec, Marcelu Expósitu, Amadorju Fernándezu-Savateru, Tomásu Herrerosu, Sandru Mezzadri, Marti Malo de Molina in Maii Pedullà za njihova razglabljanja, kritike in potrpljenje.