Izhod, radikalna kultura in vnovična vzpostavitev boja

Prevedla Barbara Hribar

Gene Ray

Besedilo je bilo predstavljeno na simpoziju »Trajnost in sodobna umetnost: Izhod ali aktivizem?«, Central European University, Budimpešta, 29. februar 2008

Kot vidim, so v najavi tega simpozija »izhod« definirali nekoliko drugače, kot ga pojmujem sam, zato moram najprej pojasniti to vprašanje. Izhod, kot ga mislim in razumem, nikakor ni mišljen kot umik iz aktivnega političnega delovanja in družbenega boja, prav tako tudi ne gre za izbiro med »nepopustljivim aktivizmom v delovanju na področju sodobne umetnosti« na eni strani in izhodom kot »taktičnim umikom« v nedelovanje na drugi, zato da si človek spočije in pridobi novo energijo za morebitno vrnitev v aktivizem.

Če danes obstaja ponovno zanimanje za vprašanje izhoda, je do tega prišlo predvsem zahvaljujoč knjigi Slovnica mnoštva Paola Virna.[1] V njej avtor pojem izhoda – ali eksodusa, kot ga tudi imenuje – razvija, opirajoč se na italijanski operaizem.[2] Ta marksistična tradicija, ki je izšla iz revolucionarnih bojev v poznih 60. in 70. letih, se danes povezuje predvsem z imenom Antonia Negrija in ostaja intenzivno usmerjena v problem iskanja prehoda v stanje, ki bi preseglo kapitalizem. Italijanski operaisti so se še prav posebej posvečali vprašanju razpada proletariata kot nosilca razrednega boja v sodobnem kapitalizmu in možnostim ponovne vzpostavitve tega razreda, ki so latentno prisotne ali se porajajo v novih oblikah produkcije, namreč v postfordizmu. Kot je znano, sta Negri in Michael Hardt predlagala kategorijo »multitude« za analizo sprememb oblik sodobnega izkoriščanja. Multituda je tako objekt izkoriščanja kot potencialno tudi kolektivni subjekt boja v postfordistični produkciji. V tem kontekstu je izhod ali eksodus pojem, ki ga Virno uporabi za poimenovanje procesa, v katerem se mnoštvo (lahko) krepi zunaj struktur državne in kapitalistične moči. To je možno, trdi, z izgradnjo mreže protiinstitucij, v katerih se veščine delijo, razvijajo se skupni cilji in izumljajo nove oblike prakse in boja.

Vendar Virno ne trdi, da se tak eksodus že uresničuje na kakršen koli politično odločilen način – niti ne trdi, da je nujno, da se bo. Mnoštvo je dvoumno in si lahko ne izbere osvoboditve. Virno samo pokaže, da so komunikacijske mreže, vse intenzivnejše povezovanje in virtuoznost v sodelovanju, ki jih postfordistična produkcija potrebuje, obenem nosilci te revolucionarne možnosti oziroma potencialnosti – tako rekoč za hrbtom kapitalistične moči. Hardt in Negri pa to krepitveno [empowering] protiprodukcijo mreženj in praks preprosto poimenujeta »demokracija«. Njuna knjiga Multituda se je proslavila tudi z odmevno uvodno izjavo: »Šele v našem času se odpira možnost za demokracijo na globalni ravni.«[3]
Po Virnu je izhod proces, ki se odvija na begu pred izčrpavajočimi omejitvami uveljavljenih institucionalnih vzvodov moči, zato da bi vnovič zasnovali kolektivni subjekt boja. V pozitivnem smislu bi lahko izhod razumeli kot inovativno produkcijo radikalnih javnih sfer, ki se sčasoma povežejo v enotno globalno radikalno javno sfero, kjer si mnoštvo deli želje in cilje, združuje svoje moči in znanja ter razvije kritično maso zgodovinskega delovanja.[4] To pa bi vključevalo, ne umik v nedelovanje, ravnodušnost in pasivnost, temveč ravno nasprotno, intenzifikacijo organizacijske aktivnosti in inovativnih praks boja. Sam to razumem kot nič manj kot poskus obnovitve marksističnega modela in strategije za radikalno družbeno spremembo v 21. stoletju. O vsebini in podrobnostih tega poskusa seveda lahko razpravljamo; a vendar poglejmo, kaj bi bil lahko cilj tega delovanja.

V tej luči se zdi način razmišljanja o problemu izhoda v kontekstu sodobne umetnosti jasen. Izhod bi bila progresivna evakuacija, umik iz dominantnih institucij kapitalističnega sistema umetnosti za vzpostavitev protiinstitucij in protimrež radikalne kulture, usmerjenih v družbeni boj. To pa pomeni preoblikovanje umetnosti kot specializirane dejavnosti, s katero upravljajo uveljavljene institucije, v bolj splošno radikalno kulturo, neposredno povezano s cilji in potrebami družbenih gibanj in bojev. V tem smislu izhod ali eksodus ne bi bil nič drugega kot oživitev radikalnih družbenih vsebin avantgardistične tradicije v umetnosti. V nekaj zadnjih esejih sem pisal o tem, da so umetnostne avantgarde vzpostavile tisto, kar v političnem besednjaku imenujemo antikapitalistični kulturni vektor, Virnov izhod pa bi sprožil ponovno oživitev tega vektorja.[5]
Če želimo resno razpravljati o tej možnosti, ne smemo pozabiti, zakaj je umik iz institucij nujen – z drugimi besedami, zakaj ne more biti dovolj, da se razvije politična umetnostna praksa v uveljavljenem sistemu umetnosti. Prav gotovo že sedaj obstajajo posamezni umetniki in njihova dela, ki so kritična in politično angažirana; temu nihče ne oporeka. Toda na tej točki izhajamo iz bogate tradicije kritične teorije, ki prepričljivo kaže, kako umetnostni sistem učinkovito nevtralizira kritična in politična dela in umetnost v celoti spreobrača v kulturno podporo družbenemu statusu quo. Tukaj bom samo mimogrede nakazal tri različice te kritike.

Že leta 1937 je Herbert Marcuse pokazal, kot temu pravi, na »afirmativni značaj« kulture v kapitalizmu. Umetnost, je trdil, tvori ločeno sfero, v kateri se »obljuba sreče« lahko izrazi in izkusi virtualno. Vendar ta virtualna oziroma negativna izkušnja v končni fazi deluje nevtralizirajoče, saj impulze in energije prestreže in preusmeri, še preden se razvijejo v silnice revolucionarnega pritiska, ki bi težil k družbenim spremembam dejanskosti. Na splošno ima torej buržoazna kultura kompenzacijski značaj – je le kompenzacija za duhovno revščino in družbeno bedo kapitalističnega vsakdana, s tem potrjuje in stabilizira obstoječo razredno delitev v družbi. Antonio Gramsci je ponudil drugačen način analiziranja teh družbenih procesov.

Zanj sta umetnost in kultura elementa politične hegemonije. Skupaj z drugimi ideološkimi tvorbami in viri mistificiranja avtoritete umetnost prispeva h kompleksnim procesom, s katerimi si vladajoči razred zagotavlja oblast s podporo ravno tistih razredov, ki jih izkorišča in nad njimi dominira. Nekoliko kasneje je Pierre Bourdieu analiziral logiko »polja kulturne produkcije«, kot to poimenuje, in sklenil, da je ultimativna funkcija umetnosti kot sistematične produkcije družbenih razlikovanj predvsem zagotavljanje »simbolne legitimizacije« kapitalistične moči.

Z drugimi besedami, obstajajo tehtni politični argumenti, ki dokazujejo, da se je nujno osvoboditi institucionalnih vplivov nevtralizacije in nadzora – o institucionalnem izkoriščanju ni potrebno izgubljati besed. Imamo vse razloge, da poskušamo kolektivno organizirati protiinstitucije, ki so usmerjene v boj za radikalne družbene spremembe. Radikalna kultura je torej tisto, kar umetnostne oblike in prakse postanejo, ko skušajo pobegniti pred nevtralizirajočim upravljalskim nadzorom umetnostnega sistema in se začnejo povezovati v boju proti kapitalističnim vzvodom moči.

Nedvomno izredno privlačna, pa nas ideja o izhodu ali eksodusu očitno postavlja pred številna praktična vprašanja in dileme. Izhod v … kam, natančno – in kako? Kako naj se umetniki preživljajo in plačujejo najemnino, če prerežejo vezi z institucijami in sistemom, ki jih hrani? Seveda se nam enaka vprašanja zastavljajo ob razmišljanju o Virnovi strategiji izhoda na splošno: kaj naj ljudje jedo, medtem ko se ukvarjajo z izgradnjo radikalne javne sfere, ki bi presegla državne in kapitalske strukture ter jim nasprotovala?

Ob razmišljanju o teh vprašanjih nam postane jasno, da ta izhod nikakor ne more biti individualna strategija – ne more biti poziv umetnikom, naj se kot posamezniki individualno žrtvujejo in odločijo za samoizgon iz umetnostnih institucij. Če izhod ni nič drugega kot to, potem je le formula za osamitev in nesmiselno samožrtvovanje. Izhod je smiseln le kot kolektivni projekt in lahko dolgoročno obstane le, če se zgodi množično.

Drugič, nujno bi moral koreniniti v močnih družbenih gibanjih. Protiprodukcija radikalne kulture je smiselna le, če obstajajo ali pa se vsaj porajajo družbena gibanja in boji, ki to potrebujejo. Šele ko družbena gibanja dosežejo kritično maso, lahko ta radikalna javna sfera ponudi resnično avtonomno bazo za kulturne proizvajalce in ustvarjalce. Z drugimi besedami, rešitev problema materialnega preživljanja – ali določenega vzdrževanja, če tako rečem – lahko resnično trajno obstaja le v kontekstu korenite ponovne vzpostavitve razrednega boja. Organizirana gibanja bodo podprla radikalno kulturo, ki jo potrebujejo, ko bodo postala dovolj močna, da to lahko storijo.

Do takrat pa je morda bolj smiselno razmišljati o izhodu ali eksodusu kot o progresivnem in selektivnem procesu odmikanja od institucij in reorganizacije. Umetnostne institucije so kakopak številne in med seboj različne, zato je analiza razlik v stopnji moči in funkcijah, ki jih imajo, ključnega pomena. Moč je koncentrirana v rokah vodilnih muzejev, bienalov, revij in galerij. In prav zato, ker imajo moč, da ustvarijo ali uničijo posameznega umetnika, so te institucije tiste, ki vzpostavljajo in ohranjajo uveljavljeni sistem umetnosti, vsiljujejo pravila in konvencije ter zagotavljajo, da umetnost še naprej funkcionira tako, da podpira obstoječi sistem. Univerzitetne galerije, teoretske revije in kolektivi, ki jih vodijo umetniki, pa ravno nasprotno v tem kontekstu pogosto funkcionirajo kot pomembna podpora in osnova za razvoj kritične in radikalne kulture. Zato mora biti kateri koli izhod izbran selektivno, izbira pa mora temeljiti na jasni analizi distribucije moči in funkcij obstoječega sistema umetnosti.

Izhod ali eksodus kot obuditev avantgardističnega vektorja in kot reorganizacija produkcijskih sredstev radikalne kulture je torej povezan z usodo radikalne politike. Zahteva radikalno – in ne zgolj liberalno – kritiko kapitalizma. Predpostavlja tudi, da ni prehoda onkraj kapitalizma – ali kakršnega koli družbenega napredka – brez izoblikovane politike družbenega boja. To pa pomeni tudi resnično kritično obravnavo zgodovine 20. stoletja, vključno z nujno kritiko porazov antikapitalistične revolucije in zgodovinskih katastrof tako imenovanega »dejansko obstoječega socializma«.

Pisal sem že o nasilju modernega kapitalizma in svetovnega sistema, ki ga je proizvedel:  vojna vseh proti vsem, vsiljena s svetovnim trgom in tekmovanjem nacionalnih držav. Pisal sem tudi o terorju fašističnih izrednih enot, ki vznikajo v kapitalizmu.[6] Prav tako ni treba posebej opominjati na katastrofo enostrankarskih policijskih držav, ki so korumpirale in diskreditirale marksistično tradicijo in njen cilj, da bi emancipirala človeštvo in ga osvobodila jarma nepopustljive logike in antagonizmov kapitalizma. Čeprav so te partijske države trdile, da legitimnost njihove oblasti izhaja iz tradicije marksistične misli, so se izrodile v birokratske režime izkoriščanja in dominacije, prisile in terorja. Zato ne more priti do obnovitve radikalne politične levice, dokler razlogi za to, kar Victor Serge poimenuje »labirint čiste blaznosti«, ne bodo temeljito razumljeni, z odprtimi očmi in brez izgovorov.

»Prehod« se zdi primeren pojem, s katerim bi lahko opisali ta trenutek na dolgi zgodovinski krivulji. Domnevam, da smo zdaj v prehodnem obdobju razvoja levičarske politične zavesti. Danes se ponovno premišljuje in razpravlja o ciljih in oblikah radikalnih družbenih sprememb pod skupnim imenovalcem »gibanje gibanj«. Osvobojeni smo tako imenovanih komunističnih režimov, ki so nelegitimno monopolizirali in pohabili sam jezik revolucije. Kapitalizem, na drugi strani, pa je potem, ko se je prenehal vdajati zmagoslavnim fantazijam o »koncu zgodovine«, dovolj hitro vnovič prišel na slab glas. S tem, ko je razgaljeno razdejanje in družbena beda neoliberalizma in razkrinkana neskončna »vojna proti terorizmu«, gospodarske krize in ekološke katastrofe pa se grozeče zarisujejo na obzorju, so notranja nasprotja in antagonizmi svetovnega kapitalističnega sistema ponovno jasno razvidni.

Kljub obetavnim začetkom Svetovnega socialnega foruma in podobnih regionalnih mrež ter ljudskih zborovanj pa kolektivno kritično obravnavanje preteklega stoletja ni šlo dovolj daleč ali dovolj globoko, da bi zgradilo temelje novega globalnega množičnega gibanja za radikalne družbene spremembe. Moje dosedanje obravnavanje te zgodovine me je prepričalo, da še vedno obstaja resnično, kredibilno in živo jedro marksistične tradicije kljub zločinom in izdajam, ki so se zgodili v njenem imenu. In to živo in odprto jedro – nabor močnih teoretskih in analitičnih orodij in političnih načel za usmerjanje praktičnega delovanja – še vedno ponuja sredstva, ki so nujno potrebna za kakršno koli obliko boja proti strukturam in institucijam kapitalističnih vzvodov moči. Lekcije 20. stoletja so bile težke, vendar nikakor ne ponujajo dokončnega sklepa, da je kapitalistični svetovni sistem večen ali neranljiv. 20. stoletje tudi ni dokaz, da so oblike socializma, ki so radikalno demokratične in tudi ekološko zdrave, neuresničljiv cilj. Bojim pa se, da ne verjamem v pojem »postsocialistično«, saj predpostavlja, da je bil socializem nekoč, nekje že uresničen. To pa dvomim, četudi niti najmanj ne oporekam predpostavki, da moramo danes prav vse radikalno premisliti, ponovno izumiti in na novo organizirati v luči izkušnje in mutacij samega kapitalizma. To je zagotovo zastrašujoče naporna misel, vendar je obenem predpogoj kakršnega koli družbenega napredka, ki bi si zaslužil to oznako.

Menim tudi, da izhod ali eksodus ne bo učinkovit, če ga ne bo spremljalo energično, organizirano in vztrajno prisotno množično gibanje. Če se tako gibanje pojavi in ponovno izgradi in organizira proces revolucionarnih družbenih sprememb, potem sem prepričan, da ga bosta spremljala tudi robusten kulturni eksodus in raznorazne inovativne oživitve avantgardističnega vektorja. Prav to se je namreč zgodilo v preteklih obdobjih mednarodnih revolucionarnih vstaj – v obdobju med leti 1917 in 1921 kot tudi leta 1968. Ni potrebno posebej poudarjati, da se ponovna zasnova radikalnega družbenega boja lahko zgodi le kot rezultat dejanskih in resničnih, ne pa le želenih pritiskov od spodaj – kot politična reaktivacija izkoriščane in dominirane globalne večine. Očitno je tudi, da sami umetniki ne bodo zmogli biti gonilna sila ponovne zasnove – še posebej ne v situaciji, kjer razmere za to, da se to zgodi, še vedno ne obstajajo. Največ, kar lahko storijo, je, da se organizirajo in na to pripravijo ter pozivajo k uresničitvi tega cilja, kot podpora, skupaj z drugimi silami gibanja. Za tiste umetnike, ki želijo prispevati k tej ponovni izgradnji z vizualnimi, komunikacijskimi in izobraževalnimi sredstvi, namesto da zgolj čakajo in dopustijo, da drugi prevzamejo vsa tveganja, so vprašanja, ki jih tukaj izpostavljam, vsekakor žgoča. V kontekstu gibanja gibanj umetniki lahko in tudi že izumljajo nove oblike družbenih protestov in bojev, ki učinkovito naslavljajo dani trenutek, od escrachejev[7] v Argentini do vojske uporniških klovnov[8], ki so se pojavili na protestih proti skupini G8 po vsej Evropi.

Če se vprašanja lotimo strateško – in s to mislijo tudi končujem –, če se torej vprašamo, kakšna kolektivna akcija bi najbolj učinkovito osvobodila energijo in ustvarjalno vitalnost umetnosti in ju usmerila v boj za družbene spremembe, da bi torej, z drugimi besedami, umetnost postala dejanski pritisk za družbene spremembe, potem bi vsaj jaz sklepal, da izhod in organizacija radikalne kulture obetata veliko več kot politično delovanje v obstoječih institucionalnih okvirih kapitalističnega sistema umetnosti.

Published in: Maska XXIII, http://www.maska.si/

Gene Ray

biography

Barbara Hribar (translation)

biography

other languages